Vintarjevška dolina

Dolina Črnega potoka leži jugozahodno od Šmartnega. Obdajajo jo Grilovec (399 m n. m.), Sveti večer (516 m n. m.), Čelo (518 m n. m.), Krnica (529 m n. m.), Osrenca (709 m n. m.) in Straža (633 m n. m.). Skupaj s Kostrevniško dolino je že v preteklosti predstavljala pomembno povezavo južnega z vzhodnim, štajerskim delom današnje Slovenije in tudi Zasavja ter Dolenjske. Območje je gozdnato, mestoma se na gričevnati pokrajini pokažejo vinogradi. Večje naselje Vintarjevec je s cerkvijo sv. Petra, kjer prebiva zaščitena vrsta netopirja, mali podkovnjak, središče doline.

Izvirna ponudba domačinov

Gostilna Krznar, Črni Potok 5, Šmartno pri Litiji, t: 041 861 422

Paintball Železnikov pruh, t: 051 307 413

Več informacij

TIC Šmartno, Staretov trg 25, t: 01 898 78 67

Spoznajte podobo Vintarjevške doline

Cerkev svetega Petra

Cerkev svetega Petra v Vintarjevcu je od leta 2016 razglašena za kulturni spomenik lokalnega pomena. Sezidali so jo leta 1611, ladjo so prizidali kapeli, ki so jo spremenili v prezbiterij. Prezbiterij so nadzidali leta 1777. Cerkev je baročna, zvoniku na zahodni strani sledi ladja podolžnega oktogonalnega tlorisa z zakristijo na severni strani. Nekdanji glavni oltar iz prve polovice 17. stoletja so leta 1874 spremenili v stranskega, odvzeli svetnikom atribute in spremenili Petra v Marka, stranska kipa pa v Mateja in Luko. Novi glavni oltar s kipi sv. Petra, Andreja in Pavla je izdelal Božič z Liberge, drugi stranski oltar je iz nekdanje kapele gradu Slatna.

Cerkev povišanja sv. Križa

Cerkev povišanja sv. Križa v Brezju ima obliko križa, njena podoba se je v času močno spreminjala, najstarejši del – prezbiterij – pa je z začetka 17. stoletja. Po ljudskem izročilu naj bi jo gradili baroni Appfatreren z gradu Črni potok s sredstvi tlake in darov križarjev ter popotnikov in trgovcev, ki so prenočevali v gradu. Ljudje naj bi ves material za cerkev prinesli sem peš s Svetega večera. Pripovedovalo se je, da je v gradu strašilo, zato je baronica sezidala kapelo ob poti v Brezje, nakar so strahovi prenehali. V cerkvi so bili nekoč trije baročni oltarji, po požaru zaradi udara strele pa so naredili nove. Iz baroka se je ohranil le križ z glavnega oltarja, ki se od 2020 znova nahaja v brezniški cerkvi. Cerkev vzdržujejo domačini iz Črnega Potoka, Riharjevca, Podroj in Cerkovnika. V novih zvonovih cerkve je tudi nekaj zlitine brona starih zvonov iz leta 1842 in 1900. V prvi svetovni vojni so za potrebe avstrijske vojske zvonove vrgli iz zvonika na tla, da so se razbili. Janko Hostnik se je iz svojega otroštva živo spominjal tega dogodka: pripovedoval je, da je njegov oče Leopold Hostnik – tedanji šmarski župan – vzel nekaj kosov brona, jih skril v gozd in jih po vojni predal naročniku novih zvonov.

Arheološko najdišče

Na arheološko najdišče v Gradišču nad Vintarjevcem so bili pozorni že domačini na začetku 20. stoletja. Okoli leta 1931 naj bi odkopali gomilo iz železne dobe in v njej našli dva skeletna groba. Moški grob ima tipično orožje ilirskega bojevnika: sekiro, suličasto ost, ost kopja, vse iz železa, pasno spono in tri pasne okove iz bronaste pločevine ter bronaste zakovice. V ženski grob so bile pridane bronaste fibule različnih oblik; bronaste zapestnice in okraski, ovratnica iz steklenih obeskov in več steklenih jagod zeleno-modre barve. V gomili so našli tudi nekaj keramike, ki pa je bila žal razbita. Domačini se spominjajo, da je pred tem časom izkopavala v tej dolini, šmarski okolici in tudi širše po Dolenjskem Marija Mecklenburška, ki je na začetku 20. stoletja živela na gradu Bogenšperk. Manjše gomile naj bi našli okoli vintarjevške cerkve in sklepali, da so staroselci z odkrite naselbine v Gradišču pokopavali svoje mrtve. Raziskave kažejo, da je dobro utrjena naselbina lahko obstajala skoraj 700 let, svoj razcvet pa doživela v železni dobi. Arheolog France Stare je odkril in popisal osem porušenih hiš z bogatimi najdbami, med njimi tudi kamen z napisom venetskega izvora. Naselbina je, sodeč po novcih vladarjev Antonina Pia in Marka Aurelija, v 2. stoletju naglo propadla, najverjetneje zaradi vpadov Markomanov. Izkopanine hrani Narodni muzej Slovenije.

Graščina Črni potok

Graščino Črni potok so zgradili gospodje Strasserni že pred letom 1578, nato pa je grad prišel v last plemiških družin Wagen in Kheysell. Leta 1672 jo je kupil Valvasor in jo 17 let kasneje prodal. Poslopje je bilo večkrat predelano, izginil je vhodni stolp, samo stavbo pa so znižali. Med lastniki so bili še Apfalterji, Lihtenbergi, leta 1846 pa so jo kupili baroni Wurzbachi iz Preddvora. Zadnji lastnik je bila rodbina Medica. Po vojni so graščino in posest nacionalizirali. Danes je prenovljena in sodi v sklop socialnovarstvenega zavoda starejših občanov Dom Tisje. Ohranjeni so tudi ostanki grajskega parka in temelji enega izmed pripadajočih objektov.

Domačini so nam povedali

Potomka najstarejše vinske trte. Od leta 1998 raste cepič s certifikatom najstarejše žlahtne vinske trte z Lenta v Mariboru tudi v Podrojah. V nadaljnjih letih so ga razmnožili pri pooblaščenem trsničarju na predpisano, uzakonjeno podlago, zato danes rastejo potomke trte tudi v Preski, v Jazbinah, na Riharjevcu in v središču Šmartnega.

Davorin Hostnik, prevajalec, jezikoslovec in pedagog, je bil rojen 14. septembra 1853 v Podrojah. Po zaključeni ljudski šoli v Šmartnem pri Litiji je izobraževanje nadaljeval na gimnaziji v Ljubljani, kjer je dokončal šest razredov. Navdušil se je za Rusijo in se tja preselil leta 1879. Preživljal se je kot domači učitelj, nato je dokončal študij in diplomiral, zatem pa je služboval kot profesor v Borisoglebsku in Rilsku. Njegovo najpomembnejše delo sta rusko-slovenski in slovensko-ruski slovar s kratkima slovnicama obeh jezikov, ki sta izšla v Gorici leta 1897 oziroma 1891. V Šmartnem so mu ob 90-letnici smrti 2019 postavili doprsni kip.

Arhitekt Jože Plečnik je rad zahajal v Podroje na Hostnikovo domačijo; oddih si je privoščil na povabilo domačina Antona Hostnika, ki je bil kaplan v Trnovem, kjer je živel Plečnik. Prijateljevanje s Hostnikovimi je prineslo tudi navezavo z domačim mizarjem Josipom Izgorškom, ki je izdelal klopi v šmarski cerkvi sv. Martina. Plečnika je njegovo delo navdušilo in šmarski mizar je kasneje izdelal notranjo leseno opremo za NUK v Ljubljani.

Sončna ura. Okoli cerkve v Brezju so bila v razdalji 10 metrov posajena sadna drevesa v obliki sončne ure. Domačini iz Jazbin so po senci zvonika tako vedno vedeli, koliko je ura, sploh točno opoldne, ko se je sonce poravnalo s stranico zvonika, ki je obrnjena proti Jazbinam.

Potrkavanje. Mežnarji s kmetij v okolici cerkve v Brezju so vsak dan pozvonili na veliki zvon. Še posebej zahtevno je bilo zvonjenje ob smrti vaščanov, ločilo se je glede na spol umrlega in je trajalo najmanj dva dni, tri krat na dan po petnajst minut. Domači otroci so morali že zelo zgodaj poznati osnovne melodije, da so lahko nadomestili katerega od domačih odraslih zvonarjev. Značilno potrkavanje v Vintarjevcu se tradicionalno prenaša iz roda v rod, spodbudno pa je, da so mladi najpogostejši pritrkovalci tudi v Brezju. Ohranila se je navada, da se na septembrsko brezniško žegnanje na zvonjenje povabi klenkače iz cele šmarske fare.

Mežnarija v Vintarjevcu. Manjša hiša ob cerkvi v Brezju je mežnarija. Verjetno je stara toliko kot cerkev, bila je večkrat dozidana. V spomin na lastnike zemljišč je za časa Marije Terezije dobila hišni priimek Kastelic, ki pomeni grajski oziroma graščakovi. Od 1888, po poroki domače hčere Marije Kastelic z Leopoldom Hostnikom iz Podroj, z mežnarijo upravlja že peti rod Hostnikov.

Imena. Krajevno ime Vintarjevec je na Slovenskem edinstveno. »Vintar« je človek, ki izdeluje vinte (dvigalke). Te se uporabljajo pri izsipavanju peska iz voza. Tako bi lahko našli povezavo imena in območja, saj je tukaj res veliko peskokopov, nekateri so še danes aktivni, mnogo jih je opuščenih.

Jantarjeva pot. Že v prazgodovini je preko Vač, litijsko-šmarske kotline, Vintarjevške doline, Debeč, Metnaja, stiškega gradišča in mimo izvirov Krke vodila tako imenovana jantarjeva pot, ki je povezovala Baltik s Sredozemljem.

Vino. Na prisojnih pobočjih pod Krnico, pa od Grilovca, Jazbin do Svetega večera in v Zgornjem Riharjevcu se razprostirajo vinogradi in zidanice. To so predvsem sončne lege, zato vinska trta dobro uspeva. To je tudi najbolj severozahodni rob »dežele cvička«. O tradiciji vinogradništva na tem območju pričajo tudi številni zapuščeni in preraščeni vkopi, ki se od Svetega večera po robu vrstijo do prelaza, ki veže Kot z Volčjo Jamo. Spominjajo na sledi zidanic, morda celo manjših bajt. O nekaterih opuščenih vinogradih pričajo tudi mladi sestavi borovega gozda, ki so nadomestili površine, kjer so bili nekdaj vinogradi.

Iz vasi nas pelje pot …

Po vinogradniški poti. Iz izhodiščne točke v Črnem Potoku skozi vinograde Jazbin, Svetega večera, Podroj – Kota in Riharjevca poteka 6 km dolg odsek vinogradniške krožne poti Vinogradniškega društva ŠTUC Šmartno. Razgledi na vinogradniški poti so izjemni in segajo do Javorja in Obolna. Pot ni zahtevna in se počasi dviga proti vinskim goricam nad Brezjem, kjer se odpre pogled na Jazbine, ki so že star vinorodni okoliš. Na območju vinogradniške poti je bilo nekoč veliko več vinogradov, kjer je prevladovala samorodnica, danes pa je trte te vrste zelo malo. Nekje do sredine 20. stoletja je največ žlahtne trte – cepljenke – tukaj gojil Pavel Perme – Grmadar iz Kota, ki je že v tistih časih prideloval odlično vino iz vinograda Lisičnica pod Svetim večerom. Poznavalci dobre kapljice so se radi oglasili pri Grmadarju in se domov vračali s polnimi pletenkami. Na vinogradniški poti se lahko ustavite in poskusite izvrstno domače vino v Koželovem hramu in drugih zidanicah v Jazbinah, Svetem Večeru, Podrojah – Kotu ter na Riharjevcu v vinski kleti Pr` Piškurju. Vinogradniška pot je dobro označena s tablami na kozolčkih in dodatnimi tablicami na lesnih stebrih.

Po Lušni poti na hrib Sveti večer, ki je zelo obiskana točka pohodnikov. Ime poti, ki ni v skladu s pravilno rabo slovenščine, se je med domačini zelo dobro uveljavilo, potem ko se je prvim markacistom te poti zgodil slovnični zdrs. Pot vodi iz središča Šmartnega mimo travnikov, po gozdu in je dobro označena z napisi na ovalnih deščicah. Vsako leto je v knjigi na vrhu hriba Sveti večer (516 m n. m.) zabeleženih več kot 10.000 pohodnikov. Po ustnem izročilu je hrib Sveti večer dobil ime po dušnem pastirju, ki ga je na poti njegovega poslanstva na tem koncu ujel snežni metež ravno na Sveti večer.