Kopito na pragu cerkve sv. Ane v Zgornji Jablanici na bi bilo iz časov turških upadov. Nekoč naj bi si namreč turški janičar drznil prijezditi na prag cerkve, konju so se noge pogreznile v tla in od tedaj naj bi se na pragu jablaniške cerkve poznalo odtisnjeno kopito.

Dogodki in običaji prebivalcev Jablaniške doline so številni in nekatere od njih podobno praznujejo še danes. Zaradi močne krščanske tradicije se še vedno praznuje prihod Miklavža in Svetih treh kraljev.  Izstopata tudi božič in velika noč, ki glede na čas in pripadajoče običaje prinašata posebnosti v kulinariki in izrazni podobi. Ohranil se je običaj »ofiranja«, ko se na večer pred obhajanjem godu pred domom slavljenca zberejo prijatelji in zaropotajo z različnimi predmeti. Pri tem obredu ne sme manjkati harmonika. Slavljenec goste navadno pogosti in praznovanje se nadaljuje dolgo v noč. Dolga tradicija ohranjanja kulturne dediščine v Jablaniški dolini je tudi pokopavanje Pusta na pepelnično sredo. Skupina pustnih šem se z odhajajočim pustnim likom v krsti poslavlja od norčavega pustnega časa.

Žegnanje v cerkvi sv. Ane se skozi leta ni prav dosti spremenilo. Tako kot nekoč tudi danes ženske pospravijo hišo, spečejo potico, štruklje in druge dobrote, moški poskrbijo za zunanja opravila in pripravijo kokoš za žegnanjsko kosilo. O slavju na ta dan je pričala tudi obelka, ki je bila skrbno izbrana. Zvonjenje in streljanje z možnarjem je vaščane vabilo k maši. Po poti domov so se oglasili pri kakšni hiši, pokramljali in se odpravili domov na slavnostno kosilo. Tudi danes je podobno. Na žegnanjsko nedeljo se v rodni kraj vrne veliko domačinov, ki so se iz kraja odselili ali priženili drugam.

Leonora Permevska je bila vaška vedeževalka. Živela je v hiši pod Mamoljem, po domače v »Čebevniku«. Rodila se je v Litvi, k nam pa jo je pripeljal g. Petrič, ko je šel po svetu iskat delo. Gospa Leonora je vedeževala iz kart, ker pa je slabo govorila slovensko, je vedno potrebovala prevajalca. Po moževi smrti so vaščani opazili, da je njeno vedenje postajalo malce čudaško; ko je odšla od doma, je s seboj vedno vzela kokoš, doma pa se je rada zavijala v rjuhe in hodila okoli hiše.

Rudarjenje. Že v dobi Rimskega cesarstva so tu kopali cink, od l. 1877 tudi svinec, zato je tu tudi arheološko najdišče. Najedena sta bila dva rova dolžine 50 in 60 metrov.