Romanje v Štango (13. junij – god sv. Antona) je tradicija, ki se je prenašala iz roda v rod. Na to božjo pot so prišli romarji z vseh koncev z obljubami in prošnjami, nekateri peš, drugi s konjsko vprego. Po dvajset ali več romarjev se je pripeljalo skupaj z navadnim “furmanskim” vozom, premožnejši pa s kolesi in »zapravljivčki«. Prihajali so že v soboto in ostali v cerkvi celo noč. Okoliške domačije so romarjem nudile prenočišče in hrano. Tisti, ki so prihajali z Dolenjske, so se udeležili obredov zvečer in zjutraj pri prvi maši, nakar so odšli domov.

Legenda o pastirici pripoveduje, da je na kraju, kjer danes stoji cerkev, pastirica pasla živino. Nekoč je našla na drevesu, ki je raslo na pašniku, obešeno podobo sv. Antona Padovanskega. Vzela jo je domov in jo spravila v skrinjo, to pa zaklenila. Ko je gnala drugi dan živino na pašo, je našla enako podobo. Zopet jo je nesla domov in spravila. To se je ponovilo še večkrat. Ljudje so v tem videli znamenje, naj na kraju, kjer se je pojavljala podoba, pozidajo kapelico v čast sv. Antona Padovanskega.

Vojvodina Marija Meclenburška (1856–1929) je bila arheologinja, ki je večkrat obiskala Štango in pomagala tukajšnjim prebivalcem, predvsem pa je darovala veliko denarja za gradnjo cerkve. Njeno življenje v naših krajih je bilo posvečeno arheološkemu izkopavanju. Zbirke je hranila na gradu Bogenšperk, danes je nekaj le-teh v Narodnem muzeju v Ljubljani.

Rudarjenje. V Štangi naj bi rudarili že Kelti in Rimljani. Danes naj bi se na območju razprostiralo kar nekaj zapuščenih rudniških rovov; govori se npr. o skrivnostnih rovih Pavličevega posestva. Iz tistega, ki poteka mimo Krivičeve domačije, je 1965 izbruhnila voda in napravila veliko škodo.

Čudeži v Štangi. O njih je pisal že Valvasor, vendar pravih zabeležk o ozdravljenjih in čudežih ni. Sv. Anton naj bi domačine večkrat obvaroval nesreč. Govori se, da naj bi leta 1919 drevo hruške preprečilo nesrečo in pogin dveh volov, ko sta po klancu navzdol peljala pesek. Vzkliki na pomoč »Sveti Anton pomagaj!« naj bi preprečili tragedijo.

Dve zastavi na štangarskem zvoniku sta v času okupacije viseli kot simbol dveh oblasti, ki sta se potegovali za to prijazno in mično vasico, kot so takrat pisali. V vasi so se najprej naselili Nemci, ki so našli svoj prostor v župnišču. Kasneje tudi Italijani, ki so se utaborili po gostilnah in domačijah. Oboji so želeli tukaj utrditi svojo prevlado.

Legenda o zakladu pod Kamplovim hribom pravi, da naj bi bilo v hribu, kjer je bil nekdaj grad, zakopanih več zakladov. V preteklosti se je veliko pisalo o tem, da se nad Kamplovim hribom radi nagrmadijo oblaki in da so tukaj pogoste nevihte. Dejstvo so pojasnjevali s pomočjo legende o skritem zakladu, saj naj bi bilo ravno zlato tisto, ki naj bi privabljalo strele.